|
|
Ocena in nagrade
|
|
Ocena literarnega natečaja EVROIZZIV '99 Strokovno mnenje sta izdelali in izdelke pregledali ter ocenili Kristina Mlakar in Nataša Cotman. TEMA
Prvi možni naslov (" Planina, jezera, morje... " ) se oddaljuje od pričakovanih vsebin natečajnih besedil, zato so besedila s tem naslovom najmanj kvalitetna in neprimerljiva s preostalimi. Ker je bil to najmanj zahteven naslov, so se ga posluževali samo osnovnošolci. Škoda, ker tako ne vemo, kaj osnovnošolci vedo in kaj mislijo o Evropski skupnosti. Izjema pa je nagrajeno besedilo pod šifro Neli.
-obravnavana področja: šolstvo, ekologija, evropska mesta, prosti čas mladih, naravne lepote, ideja o Humanitarni skupnosti, sodelovanje mladih za boljšo prihodnost, kritika vzgoje in odraslih, kmetijstvo, urbanizacija, slovenščina v ES -zelo opazen je vpliv medijev: vsi avtorji uporabljajo publicistične klišeje v zvezi z ES. Ob tem se postavi vprašanje, koliko so njihove izjave naučene. Pravzaprav je to razumljivo, ker se o ES govori le v medijih. -Marko Ogorevc (šifra Marko) je na natečaj poslal bolj gospodarsko poročilo o stanju Slovenije in o njeni pripravljenosti na vstop v ES. ZA IN PROTI - besedila, ki so se opredelila
- besedila, ki opozarjajo na globalna vprašanja postmoderne družbe ali izražajo dvome v korist članstva v ES : 6 - besedila, ki ES sploh ne omenjajo (v stilu "Planine, jezera, morje..." ) : 12 Nagrada za OSNOVNO ŠOLO - na natečaj je prispelo 11 besedil - iz znanih razlogov (v stilu " Planine, jezera, morje... " ) odločitev ni bila težka, ker se naju je dotaknilo le eno besedilo - Zala Maček (5. razred): Prijateljico iz Evrope sem povabila v Slovenijo (šifra Neli) obrazložitev: Za to starostno skupino je besedilo izstopajoče zaradi načina predstavitve Slovenije preko pogovora dveh prijateljic o psički Neli. Avtorica ima bogat besedni zaklad, njen jezik je tekoč. Nagrada za POEZIJO: - prispelo je le eno tovrstno besedilo, ki je tudi sporočilno bogato - Barbara Pungerčič: V oceanu valujočih šopov roževine (leto rojstva 1981) obrazložitev: Besedilo je nagrajeno zaradi drznosti avtorice Barbare Pungerčič, da se je tematike ES lotila v vezani besedi. Poleg tega pesem s svojim sporočilom tudi na poseben način nagovarja (zadnji štirje verzi). Nagrade za LITERARNI DEL: 1. nagrada - Sonja Sikošek: Svet stoji na mladih Obrazložitev: Avtorica svojega razmišljanja ni usmerila v politične teme, ampak se je posvetila globalnim problemom postmoderne družbe. Samoreflektivno se sprašuje o smislu ukvarjanja s prihodnostjo, ne da bi se zavedali tudi sedanjosti. 2. nagrada - Daniela Pečnik : Vključevanje Slovenije V Evropsko skupnost Obrazložitev: Avtorica ima izmed vseh najbolj realen vpogled v tematiko ES, ker je sama izkusila težo prehoda iz življenja v Nemčiji k nam. Svoje nasprotovanju vstopu Slovenije v ES izraža zelo odločno. 3. nagrada - Ana Kunej : Evropska skupnost in jaz Obrazložitev : Začetek prispevka sega v leto 1915. Iz starega pisma njene prababice pradedku razvije misel, da združena Evropa ni mogoča, dokler se med narodi ne bo udejanila ljubezen, kakršna je bila med njima. 1. nagrada srednja šola ŠIFRA: 03.09.1981 Trenutni medijski tokovi so se prilepili na dogodek mladega leta v Evropi in svetu - sprejetje skupne evropske valute oziroma eura. Evropska skupnost je tako še bolj podčrtala besedo skupnost-združba različnih kultur, gospodarske usmeritve ... in tako napovedala resno konkurenco svetu. Tudi nas vabi vonj po združevanju, ki pa nam bo zaenkrat delal zgolj skomine in buril sanje. Očarljive in vabljive ali pa tudi ne. Pravijo, da svet stoji na mladih. Burijo nam duhove z Evropsko skupnostjo, ki naj bi bila naša Indija Koromandija, spoznavanje in odkrivanje novega sveta, kultur, naravnih danosti, visoko razvite znanosti, tehnologije in kar se zdi najbolj mamljivo in čisto praktično materialističnega vidika -možnosti zaposlitve, vrhunsko delo v udobni pisarni z bajnim razgledom in makrogospodarska središča v eni izmed omamnih evropskih prestolnic. Da, res se zdi mamljivo in priznam, tudi mene pritegne misel na udobno življenje v Evropski skupnosti, v sožitju z mnogimi različnimi smernicami. Nekaj novega, pustolovskega - to je melodija, ki prija ušesu mladih. Zdi se, da se nam odpirajo nova vrata, vrata, ki prinašajo lepši jutri, pravo pot prihodnosti. Misli so polne sočnih, nedotaknjenih sadežev, ki ponujajo - paradiž, pregreha ... Majhna, okorna vrata se škripajoče zapirajo, prepuščajo zadnji žarek svetlobe, upanja. Ne skušam ga ujeti, kajti vabi me paradiž. Preveč mamljiv je in ne morem se mu upreti. Na okorna škripajoča vrata sem že pozabila, kako ne bi, saj mi leži pod nogami nov svet. Brez (kakršnihkoli) pomislekov vem, da sem pravilno izbrala vrata. Bedna iluzija! Ozrem se nazaj, v sebi čutim pokanja, duša se mi para in nekaj ječi s pritajenim očitajočim glasom: "Prepozno je!" Skušam se ga znebiti, a omagam. Prepustim se razmišljanju ... Zaprla sem si vrata sedanjosti, naivno stopila v svet prihodnosti, kjer sem in me ni. Prehitevam se in nič več ne razumem. Poskusim se zbrati, očistiti in začeti znova premišljevati: "Kaj sem spregledala?" se sprašujem. V meni se nadležno prebuja občutek krivde, ki prinese spomine. Zadnji žarek svetlobe, upanje, škripanje, okorna vrata, ... vrata! "Kako slepa sem bila!" kriknem, da se skoraj ustrašim same sebe. Osvetlil me je jutrišnji blišč! Počasi se začenjam zavedati vsega, misli se nizajo, tkem jih počasi, da ne bi česa izpustila. Močna volja po odkrivanju resnice me žene naprej, naprej, dokler ne dosežem cilja. Mojo dušo in telo je prevzela prihodnost, še fizično skorajda nisem bila navzoča danes, v današnjem svetu. Danes sem živela za jutri, iz dneva v dan, noč za nočjo ... In kam me je vse skupaj pripeljalo? Razdvojenost med dušo in telesom - popolna asimetrija. Povsod pobiram svoje koščke, se sestavljam in upam na ponovno rojstvo. Kljub hudim naporom mi ne uspe. Šola. "Vaše znanje je vaš kruh prihodnosti. Se kdo v razredu zaveda tega?" Ja, še preveč dobro se zavedam tega. Boli me, šola pritiska name, duši me. Spet izgubljam stik s sedanjostjo. Oklepam se zadnje bilke - ne uspe mi. Šolski vrtinec me spet odnese v jutrišnji dan. Začudeno se oziram v pričakovanju paradiža, ki ga ni. Vse je tako ... hlinjeno in ostudno! "Živjo, Sonči, imaš slučajno domačo za Deutsch?" Zmedeno gledam okoli sebe in zavedam se, da se ne zavedam ničesar."V petek pišem fiziko. Si se že kaj učila? Mene je tako strah, toliko se učim - cele dneve presedim ob knjigah, rešujem naloge, pa se mi zdi, da še vedno nič ne znam." Samo z enim ušesom poslušam prijateljico, a vseeno razumem. Dojemam. Brez pravega zavedanja za danes, živimo za jutri in včeraj. Še enkrat podoživljam mučne sanje škripajočih vrat in eksotičnega paradiža. Ugotovim, da živimo v zmedi, ki ji nisem kos. "Carpe diem" sem zamenjala z geslom - izžemi iz sebe zadnjo kapljo potu za jutri, to prinaša dobro plačo, udoben stol v najelitnejšem predelu Evrope - Evropski skupnosti. Naša duhovnost je izgubila pomen, nadomestilo jo je večno pehanje, saj svet stoji na mladih, kajne? Ja, popolnoma dobesedno in če bo šlo tako naprej, ne bo niti sestavljen več iz mladih, kajti postali smo visoka tehnologija, mučeniki samih sebe. Zaključila bom s kratko prošnjo mladih. Pustite nam živeti sedaj, danes, za ta trenutek! Ne dušite nas več, da ne bomo hlastali za zrakom za nekaj dni vnaprej, saj to ni le naša prošnja, temveč tudi pravica. Ne pozabite, da ni prepozno, da se danes zavemo - svet stoji na nas vseh! 1. nagrada osnovna šola ŠIFRA: NELI PRIJATELJICO IZ EVROPE SEM POVABILA V SLOVENIJO "Tudi jaz si želim imeti takšnega psička, kot je tvoja Neli," je rekla Kristina in nadaljevala: "Saj sem staršem to že večkrat omenila, pa pravita, da pes vendar ne more biti ves dan sam v hiši. To je sicer res, tako oče kot mama sta do poznega popoldneva v službi, jaz pa tudi prihajam iz šole in varstva bolj pozno, a kljub temu bi tako rada imela tako ljubka živalco, kot je Neli ..." Kristina je bila zelo prijetna desetletna deklica, ki je živela v Nemčiji v nekem velikem mestu, katerega imena se zdajle ne spomnim, in tistih nekaj ur, ki sva jih preživeli v Ljubljani, ko je skupaj s starši prišla na obisk, sva v glavnem porabili za pogovor o moji Maltežanki Neli. Tudi ko sva se začeli pogovarjati nekaj drugega, je beseda kar sama od sebe spet in spet nanašala na Neli. "Koliko pa je Neli stara?" "Kmalu bo eno leto," sem rekla. "Ali bo še kaj zrasla?" Je spet spraševala Kristina? "Mislim, da niti ne. Maltežani so namreč bolj majhna pasma psov, so pa zato toliko bolj radovedni. Ne moreš si misliti, kako zvedavo je gledala morje, ko smo bili zadnjič v Piranu ..." "Ali imate pri vas morje?" Se je začudila Kristina. "Seveda, pa še kako lepo je tam. Zlasti Piran je tako lepo staro mesto, ki bi ti ga zelo rada enkrat pokazala. Res škoda, da si tukaj zelo malo časa. Mimogrede bi se lahko ustavili tudi v Postojnski jami. Veš, to je zelo velika podzemna jama s čudovitimi kapniki raznih barv in oblik. Nekateri segajo od stropa do tal, med njimi pa majhen vlak vozi obiskovalce, ki se kar ne morejo načuditi vsemu, kar je tam videti." "Ali je Neli tudi že bila tam?" Je zanimalo Kristino. "Ne,"sem rekla, takrat, ko sem jaz obiskala Postojnsko jamo, Neli še ni bila rojena, pa tudi sicer ne vem, ali je s psom dovoljen vstop. Bojim se, da njej tam niti ne bi bilo všeč, ker je tako plašna. Zadnjič, ko smo se ustavili v Lipici, se je tako bala tistih čudovito belih konjev, da sem jo vseskozi morala nositi v naročju. Zelo rada pa je na Pohorju, kamor gremo večkrat. "Kaj pa je to, kako si že rekla, Pohorje?" "Pohorje je obsežno pogorje, ki se rasteza na severovzhodnem delu Slovenije od Maribora, ki je prekrasno in je drugo največje mesto pri nas, pa vse do Slovenj Gradca, ki je tudi kar veliko in lepo mesto. Kot sem ti rekla, Neli na Pohorju zelo uživa, ker lahko nemoteno in brez vrvice teka po travnikih, očitno pa ji tudi planinski zrak zelo prija." "Vidiš, nisem vedela tega," je rekla Kristina, "da so pri vas tudi planine." "Oh, saj so pri nas tudi Alpe, ki so mnogo večje in mogočnejše kot Pohorje. Najvišji vrh se imenuje Triglav in je naš simbol, ki ga imamo tudi v državnem grbu. Nanj se sicer še nisem povzpela, bila pa sem na Pokljuki, veliki planoti pod Triglavom, in na Bledu, kjer je lepo jezero z majhnimi otočki na sredi. Tudi tja bi te rada peljala, če boš le še kdaj prišla za dalj časa. Tam se dobijo izvrstne "kremšnite", no kremne rezine. Pri nas jim pogovorno rečemo kar kremšnite, mislim, da tako kot pri vas." "To bi bilo res lepo, ko bi šli kdaj skupaj na Bled, pa še Neli bi kupili kakšno tortico..." "Kristina, to pa ne bi šlo. Veš, psi ne smejo jesti enake hrane kot ljudje, zlasti sol in sladkor jim lahko škodita. Saj tudi mene sem ter tja zamika, da bi Neli razveselila s kakšno človeško poslastico, a ko pomislim, da bi ji utegnilo škoditi, brž preženem take misli." Kristina se je zamislila, po krajšem molku pa je rekla: "Veš, moram ti priznati, da prej nisem skoraj ničesar slišala o Sloveniji, sploh pa ne, da imate tukaj morje in planine, pa podzemske jame ..." "Joj, sem rekla, "v Sloveniji je še toliko prelepih pokrajin, na primer Kras, Prekmurje pa Bela Krajina. In stara mesta, kot sta recimo Ptuj in Škofja Loka. Vseh teh predelov naše domovine žal tudi sama nisem uspela obiskati. Tudi Ljubljana je lepo mesto. Ko prideš naslednjič, bova šli skupaj malo naokoli. Obiščeva lahko Ljubljanski grad. To je odličen prostor, kjer se Neli lahko sprehodi. Pa na grajski stolp se bova povzpeli, od koder se, če je lepo vreme, vidi cela Ljubljana, pa tudi okoliška mesta in vasi. Tudi z Nebotičnika je lep razgled. Nebotičnik je prva večja stavba, ki so jo zgradili v Ljubljani, zato se tako tudi imenuje, čeprav že zdavnaj ni najvišja zgradba v Ljubljani." "Kdaj pa me boš ti kaj obiskala?"Je odločno vprašala Kristina." Upam, da čimprej, in seveda moraš nujno pripeljati tudi Neli." "Hm, to bo pa malo težje. Veš, Neli še nikoli ni bila preko meje, tako da niti ne vem, kaj vse mora imeti pes, če ga hočeš peljati v drugo državo. Najbrž mora imeti značko pa potni list, potrdila o cepljenju in ..." Kristina me je prekinila: "Mogoče pa le ne bo tako zapleteno. Prav danes, ko smo se peljali, sem slišala, da sta se oče in mama pogovarjala o tem, kako bo tudi Slovenija postala del evropske družine in da takrat sploh ne bo meje med tvojo in mojo državo. Ali ne bo to super?" "Ja, to bi bilo pa res super. Veš, kadarkoli smo potovali v kakšno drugo državo, nikoli nisem mogla razumeti, zakaj vendar na meji tako vneto brskajo po naših kovčkih, kakor da bi bili ti kaj drugačni od onih, ki jih k nam prinaša tisti, ki prihajajo iz drugih držav." Z novo prijateljico sva se tistega dne še mnogokaj pogovorili in kar prehitro se je zvečerilo. Kristina je s starši pripotovala z vlakom in ko smo jih zvečer pospremili na postajo, je mimo nas prišel lep dolgodlak pes. "Joj, kako lep pes!" Je rekla Kristina. "To je kraški ovčar in kolikor vem, je tudi edina slovenska pasma," sem ji razložila. Še kar nekaj časa sva zrli za dolgodlakom. Vlak je že čakal na peronu. Poslovili smo se, a s Kristino sva skozi okno vagona lahko še lep čas klepetali. Ko je naposled pisk postajonačelnikove piščalke preglasil brnenje lokomotive, sem jo hotela še nekaj vprašati, pa me ni več slišala, ker se je vagon začel oddaljevati in z njim vred Kristinina roka, ki mi je vneto mahala v pozdrav. Hotela sem jo vprašati, zakaj je bilo njeno prvo vprašanje, ko sva se zjutraj srečali, ali imamo Mc Donald’s. Vlak se je naglo oddaljeval in videti je bilo le še obris zadnjega vagona. Tudi Neli se je kar naprej ozirala, kakor da je tudi njo obšlo spoznanje, da je svet vendarle en sam in večji od domačega dvorišča ter da tudi tam žive prijatelji. "Kmalu se spet vrni, Kristina," sem rekla sama sebi, Neli pa je medtem že zavzeto ovohavala kotičke, kamor so pred tem oddali "pošto" njeni pasji prijatelji. NAGRADA ZA POEZIJO ŠIFRA: BIP V oceanu valujočih šopov roževine Ilirija prstan Evropi naj bo! (V. Vodnik) V mrzlični želji po novih spoznanjih, Pod mano je gnil svet črnih tovarn, Ocean valujočih šopov roževine za renčanje psov, In vedite večno: sreča obstaja koščka zemlje z imenom Evropa. 2. nagrada srednja šola: ŠIFRA: TUJINA - DOMOVINA VKLJUČEVANJE SLOVENIJE V EVROPSKO SKUPNOST EVROPA - beseda, ki je svoj pomen v preteklih desetletjih zelo spremenila. Prvotno je pomenila le ime kontinenta, zdaj nastaja veliko več: stara politična vizija evropskih politikov o združeni celini, ki naj bi bila močnejša od vzhodne in zahodne konkurence. Evropa, ki prehaja v fazo, ko bo jasno, ali je ta vizija uresničljiva ali ne, seveda si želi nove članice, da postane še močnejša. Ali Slovenija spada v to celoto? Menim, da je treba razmisliti, ali bi bila vključitev za nas koristna, ali obstaja še kakšna druga možnost. Seveda se lepo sliši, da je mlada država Slovenija članica ES. Toda pojavijo se številna vprašanja in nejasnosti. Slovenija se je z odcepitvijo od Jugoslavije vedno bolj usmerjala v ES. V srečanjih s tujimi politiki sta predsednik vlade in predsednik države ponavljala, kako zelo si Slovenija želi postati članica ES. Ali so se Slovenci pred skoraj desetletjem tudi odločili za to? Mislim, da so se odločili le za odcepitev od Jugoslavije. Tako sem to opazovala sama, ki sem se rodila in odraščala v eni izmed najpomembnejših držav ES-Nemčiji. Vsi mislijo, da bo za Slovence vključitev pomenila nekakšno rešitev vseh problemov in boljše življenje. Nihče pa se ne vpraša, ali se bo ozvezdje, ki je simbol združenih evropskih držav, dolgoročno gledano razbilo, ali bo z lučjo novih zvezd (med katerimi bo morda Slovenija) zares nastala nova močna "enakopravna skupnost". Tega nihče ne more in ne zna predvideti, vendar menim, da je v Sloveniji potrebno še veliko sprememb (ne samo načrti in prazne obljube), če hočemo vstopiti v ES in tam preživeti. Poskusila bom predstaviti nekatera doživetja in s tem pridobljene izkušnje in te primerjati s sistemom članic in Slovenijo. Najprej bi omenila šolstvo. Prva težava, ki me je čakala ob preselitvi iz Nemčije v Slovenijo, je bila ta, da si je Ministrstvo za šolstvo in šport za nostrifikacijo spričeval dovolilo več kot pol leta obravnave za odločitev, da se mi končana srednja šola ne prizna. Ne moti samo dolgotrajni postopek, ampak tudi dejstvo, da končano šolo in doseženo izobrazbo v Sloveniji v Nemčiji priznajo. To pomeni le, da se Slovenija mora prilagoditi šolskemu sistemu ES, kot se bo prilagodila z uvajanjem devetletne osnovne šole. Pohvale vredna je tudi zahtevnost slovenskih šol, saj so osnovne in srednje šole veliko zahtevnejše kot šole ES. Torej se dijaki, ki se odločijo za študij v tujino, z lahkoto vključijo v tamkajšnji šolski sistem. To pa ni edina razlika, ki jo opažam. Preden sem se vrnila v svojo domovino, sem si jo predstavljala kot nekaj prelepega in nedotaknjenega. Slovenija je ena redkih Evropskih držav, ki nudijo na majhnem prostoru (zelene) gozdove, (čiste) reke, (neobljudeno) obalo in morje ter je kulturno raznolika in bogata. Vendar zdaj, ko živim tu in vse podrobneje vidim, opažam, da smo Slovenci na dobri poti k uničenju svoje narave in kulture. V primerjavi z evropskimi državami je stopnja obremenjenosti temeljnih pokrajinotvornih prvin, kot so zrak, vode in gozdovi, precej višja. Izstopa pa tudi zelo velika gostota divjih odlagališč in neosveščenost posameznikov. Da s svojim ravnanjem rušijo ravnotežje narave. Zaskrbljujoče je, da se nihče niti ne prizadeva narediti načrta o gospodarjenju z odpadki. Seveda ne moremo pričakovati, da bo država sama reševala probleme okolja, vendar bi lahko vsaj uvedla ločeno zbiranje odpadkov in reciklažo, predvsem pa čiščenje odpadnih voda, kar ni urejeno niti v največjih mestih, prav tako tudi ni kazni za tiste, ki škodo povzročijo. Evropske države vložijo v to veliko denarja, ker se bolje zavedajo, da bodo tudi naši potomci potrebovali naravo. Vse bolj kritično razmišljam o tem, kaj bo s Slovenijo po vstopu v ES. Menim namreč, da je premajhna dežela, da bi lahko konkurirala večjim, razvitejšim evropskim državam. Obljube, ki jih dajejo o boljši prihodnosti niso upravičene, saj bo Slovenija izpostavljena konkurenci, ki ji gotovo ni kos. Podjetje bodo še bolj potisnjena v trdo konkurenčno dokazovanje, storitvene dejavnosti prav tako. Subvencioniranje kmetijstva se bo ob vstopu drugih srednje in vzhodnoevropskih držav bržkone spremenilo , po mojem zanesljivo na slabše. Slovenija, (kot enakopravna članica), je in bo kot mlada in "neizkušena" država pod mikroskopom evropskih držav. To bo morda pomenilo tudi izrabljanje države, narave, zemlje in ljudi, ne neposredno, ampak posredno in to na dolgi rok. Politika ES je preprosto pisana na kožo velikim članicam, kot so Nemčija, Francija, Anglija, Italija ... , novo nastalim članicam pa že tako pogojujejo vstop in ostanejo brez resničnega vpliva na skupne zadeve. ES zahteva tudi dobre odnose z drugimi državami, česar o Sloveniji ne moremo trditi. Interes Slovenije bi moral biti tudi v tem, da uredi številna nerešena vprašanja s sosednjo Hrvaško (npr. Meje, JE Krško, Ljubljanska banka ...), ta ne vzbujajo lepe predstave o Sloveniji, temveč zavlačujejo vstop v ES. Naj povzamem. Čeprav ES radodarno deli informacije o svojih idealnih načrtih o prihodnosti in o svojih podvigih, skeptično gledam na vse to, saj o stranskih učinkih ne govorijo (zniževanje standarda in porast brezposelnosti v Nemčiji, velika industrijska mesta v Angliji so obubožala zaradi izgube trgov ...). Menim, da je Slovenija majhna ladja v velikem razburkanem morju. Umirila se bo, ko bomo dobro pripravljeni in ustrezno opremljeni (seveda po navodilih ES) za vstop v ES; tam ne sprejmejo vsakega plovila. Vendar: ladja ima samo eno krmilo in eno ciljno smer. Menim, da je vizija o ES res samo vizija in dolgoročno gledano utopija, saj ima vsaka država svoja gibanja in interese. Švedi imajo na področju varovanja okolja veliko strožje standarde kot ES. Finci, ki imajo podoben model kmetijstva kot Slovenci, z razpadom ruskega trga pa so doživeli gospodarski šok kot Slovenija v okviru Jugoslavije, v uniji niso priznani kot model države s podobno gospodarsko strukturo. Pravzaprav si lahko prihodnost bolje predstavljamo tako, da pobrskamo po naši bližnji preteklosti in od tam potegnemo vzporednice…! Slovenija bi se torej morala osredotočiti na alternative, najti ravnotežje med enakopravnimi samostojnimi državami mimo ES, ker se bo kot članica gotovo potopila v poplavi višjih interesov. Osredotočiti bi se morala na svoje gospodarske, ekonomske, socialne probleme, ne pa na to, kako bo ugajala in se udinjala drugim državam in to samo za ceno MI SMO V ES. Odločitev tako ali tako ne bo naša, ampak tistih na stolčkih, ki baje imajo naš blagoslov, mi pa bomo samo nosili posledice. Upam, da bodo naši spisi vsaj prebrani in ne bodo končali tam, kjer bi morale smeti - namreč v košu. 3. nagrada srednja šola: ŠIFRA: SONCE "Nad vse ljubljeni Francl! Vsa potrta nad zadnjimi karticami, iz kojih sem uvidela, da moje edino ljubljeno srčece Bog ve kam vlečejo, bila sem skoro dva dni čisto bolna. Nič na svetu me ne veseli več, dokler ne bodem zopet videla kje si Ti, moje najdražje. Danes sem šla z otroki po dvorišču, pa me vpraša pubi: "Mamica, gremo atici naproti? "Miri pa :"Mama, ata pride!" Srce me boli, ko me ti ljubki in nedolžni črvički spominjajo na gorje, ki ga imamo. Prosim Te, moje, vse poročaj približno, če si šel blizu Pžemisla ali v Bukovino? Bojim se, da ne bi moral nad polento, kamor gre grozno veliko vlakov naših ubogih fantov. Jutri zatega je odločilni dan in vse trdi, da vojna ž njimi sigurna. Bojim se že dneva, ko bode mobilizacija za (abschider) - je med kojimi je tudi ubogi ate. A prišlo bode gotovo. Včeraj ponoči trčila sta dva vojaška vlaka na Zidanem mostu skupaj in je nekaj ranjenih. Tukaj vse napeto čaka jutrišnjega dne./.../ Naj Ti zadostuje za danes, ker sem v resnici izdelana in trudna. Bog Te ohrani ljubček! Prejmi o iskreni ljubezni nešteto gorečih poljubov od Tvoje na novo žalostne in zate skrbeče ženkice in otrok". Kadar prebiram pisma prababice in pradeda, mi je vedno pred očmi ljubezen. Čustva, strasti in spoštovanja, ki so ju povezovala, niti vojna ni mogla uničiti. Pa vendar je zaznamovala njuno življenje. Koliko neprespanih noči, samotnih juter, trudnih dni, ko bi najraje odnehala in koliko gorja je pretrpela moja prababica, preden je dočakala svojega moža. Vrnil se je. Toda mnogo, premnogo moških je padlo v bojih. Za sabo so pustili žene in otroke. A zakaj? Zakaj so morali žrtvovati sebe ? Za državo, v kateri so bili manjvreden narod? Za ljudi na visokih položajih, ki so se med sabo sprli? Še vse vojne do sedaj so se začele zaradi politikov, ki se nikoli ne znajo pogovoriti na lep način? Sami pa od naroda, ki mu vladajo pričakujejo, da bo boljši? Resnica je, da se ljudje sploh ne znamo več ničesar dogovoriti. Kregamo se za tako majhne, nepomembne stvari. Med sabo postavljamo meje, a se ne zavedamo, da se tako le oddaljujemo drug od drugega. Mogoče je prav zaradi tega nastala ideja o združenih evropskih narodih. Seveda ima zamisel o Evropski skupnosti tudi pomanjkljivosti. Kot prvo že to, da moramo za vstop vanjo izpolnjevati določene pogoje. Le kako bodo najrevnejše evropske države lahko kdaj koli postale del nje, ko pa revščina za sabo potegne toliko negativnih dejavnikov, ki vplivajo na razvoj teh držav? In vendar so tudi one del Evrope. Kot drugo bi bilo vredno omeniti, da se z vstopom v Evropsko skupnost začne propad malih kmetov. V Sloveniji, ki je majhna država, je zelo malo ali skoraj nobenega veleposestnika z veliko obdelovalnimi površinami. Kam naj gredo potem naši kmetje? V mesta, kjer je že tako in tako velika brezposelnost? Navsezadnje pa je pomembno tudi to, da vodilne evropske države nimajo velikih interesov, da bi se jim pridružil nerazviti del Evrope. Na žalost tudi Slovenija spada vanj. Čeprav vse počasi pobiramo, nam vseeno ne kaže najbolje. Slovenci smo še vedno zmedeni z vstopom v Evropsko skupnost. Na to kaže tudi delo naše vlade, našega parlamenta in odmev javnosti. Nihče namreč ne ve, kako bo potem, ko bomo postali del združene Evrope. Vsi tako hitimo, da bi se vključili v Evropsko skupnost, da pozabljamo preteklost. Sploh se ne zavedamo, kako so bila včasih življenje mirnejša, brez takih stresov ter tudi stroškov. Danes pa se vsem mudi in v tej naglici pozabljamo na ljudi okoli sebe. Kakor da se naša srca spreminjajo v ledene gmote, vezi med nami postajajo vse bolj rahle in naša življenje polna skrbi. Strah me je, kaj bo z nami v prihodnosti, če bomo ljudje z našega sveta izrinili ljubezen. |
Mladinski ceh - marec 02, 2001 |
